Diagnoza blage kognitivne motnje (BKM)
Blaga kognitivna motnja (BKM) je kognitivno stanje med običajnim, s staranjem povezanim kognitivnim upadom (ki je povezan z razmeroma neodvisnim življenjskim slogom) in demenco, ko posameznik postane popolnoma odvisen od pomoči drugih. Za odkrivanje BKM ni enotnega diagnostičnega testa; diagnozo se postavi z izključevanjem drugih možnih ozdravljivih vzrokov, ki imajo lahko podobne simptome kot BKM (npr. pomanjkanje vitamina B-12, nizka raven ščitničnih hormonov, visok krvni tlak, depresija ali neželeni učinki zdravil).
Potek BKM je nepredvidljiv; lahko ostane stabilna, lahko napreduje do demence, lahko pa se posamezniku njegove kognitivne sposobnosti ponovno izboljšajo.
Za učinkovito soočanje z BKM je zato ključno razlikovati med:
-
normalnim, s staranjem povezanim kognitivnim upadom in BKM;
-
obliko BKM pri kateri ima posameznik povečano tveganje za razvoj demence in
-
vzroki, ki imajo podobne simptome kot BKM (npr. pomanjkanje vitamina B-12).
Za BKM ni zdravila. Pri nekaterih bolnikih zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni in proti tesnobi, prehodno izboljšajo bolnikovo sposobnost reševanje problemov in pozornost (Neurology 2018, 16; 90 (3): 126–135; Clin Geriatr Med. 2013 29 (4): 737 –752; BMJ 2015; 350: h3029).
Prednosti zgodnje diagnoze BKM so:
-
upočasnitev ali zmanjšanje napredovanja BKM s kontrolo dejavnikov, ki vplivajo na razvoj BKM (npr. depresija, diabetes);
-
uporaba nefarmakoloških ukrepov zdravljenja, ki upočasnijo ali zmanjšujejo napredovanje BKM (npr. telesna in kognitivna vadba ter dejavnosti, ki pozitivno vplivajo na posameznikovo duševno počutje in socialno vključenost);
-
diagnoza vzrokov za pojav BKM je uspešnejša v zgodnji fazi bolezni in
-
boljša kakovost življenja in dolgoročno načrtovanje z zgodnjim obvladovanjem simptomov BKM.
Trenutno ni zanesljivega diagnostičnega kazalca za BKM. Diagnoza BKM običajno temelji na bolnikovih simptomih. Pri dvomu o diagnozi BKM se opravijo biomarkerski testi, kot sta slikanje možganov in preiskava cerebrospinalne tekočine, s čimer se ugotovi:
-
ali posameznik ima BKM in
-
ali je BKM posledica Alzheimerjeve bolezni ali kakšne druge nevrodegenerativne možganske bolezni povezane s kognitivno motnjo.
Možganske spremembe pri amnestičnem tipu BKM so pogosto podobne spremembam, ki jih opazimo pri Alzheimerjevi bolezni ali pri drugih oblikah demence. Raziskave s slikovnimi metodami so na primer pokazale povezavo BKM z naslednjimi spremembami v možganih: atrofija hipokampusa, hipertrofija možganskih ventriklov in zmanjšana poraba glukoze v določenih možganskih predelih (www.alz.org; BMJ 2015; 350: h3029; Comput Biol Med. 2018, 15. septembra; 102: 30–39).
Evropske in ameriške smernice pri osebah s sumom na demenco priporočajo uporabo strukturnega slikanja možganov z magnetno resonanco (MR). Magnetna resonanca je trenutno v uporabi tudi kot diagnostično merilo pri različnih nevrodegenerativnih možganskih boleznih, vključno z Alzheimerjevo boleznijo. S strukturnim slikanjem z MR se lahko oceni tudi prispevek žilnega obolenja h kognitivni motnji (BMJ 2015; 350: h3029). Poleg slikanja z MR ima kot biomarker za diagnozo BKM pomen tudi encefalografija (EEG). Z merjenjem z dogodki povezanih potencialov med opravljanjem nalog, povezanih s pozornostjo in spominom, se namreč lahko spremlja napredovanje BKM (Alzheimer’s Dement (Amst). 2018 Jul 2; 10: 452–460).
Trenutno ne obstaja ena sama metoda slikanja možganov, ki bi imela hkrati dobro časovno in prostorsko ločljivost in zmožnost ocenjevanja presnovne aktivnosti živčnih celic, in bi bila optimalna za določitev biomarkerjev za BKM. Za pomoč pri diagnozi BKM se tako v kombinaciji uporablja več slikovnih metod, npr. MR, EEG, PET (pozitronska emisijska tomografija) in SPECT (enofotonska emisijska računalniška tomografija). EEG neposredno meri samo živčno aktivnost, ima dobro časovno ločljivost in nizko prostorsko ločljivost. V primerjavi z EEG ima MR boljšo prostorsko ločljivost in nižjo časovno ločljivost. Niti EEG niti MR pa ne moreta meriti lokalne presnovne aktivnosti živčnih celic. MR lahko v možganih izmeri spremembe v pretoku krvi, ki so posledica lokalnih sprememb v pretoku oksigeniranega hemoglobina. Lokalno presnovno aktivnost živčnih celic lahko ocenimo s PET, ki ima nižjo časovno in prostorsko ločljivost kot MR, ki meri lokalne spremembe v metabolični aktivnosti možganov.
EEG, MRI in PET so metode slikanja možganov, ki se dopolnjujejo in zdi se, da so prav multimodalna slikanja prava pot v razvoj bolj občutljivih in specifičnih (multimodalnih) markerjev za BKM. Vključevanje podatkov iz multimodalnih slikanj možganov lahko izboljša občutljivost in specifičnost biomarkerjev BKM pod pogojem, da se med interpretacijo upoštevajo razlike v nevronskih in strukturnih značilnosti teh metod (NeuroImage 2014, 102: 3–10).